Je majhna živorodka, samec doseže okoli 2 cm, samice pa so običajno malo večje. Največji zabeležen primerek je meril 3.5 cm. Po anatomiji in zunanji zgradbi je zelo robustna riba z globokim ter ovalnim prsnim košem. Osnovna barva je rumena, plavuti pa so prozorne ali bele. Na hrbtni plavuti je običajno črna pika ali lisa. Za samce je značilen zelo dolg gonopodij po katerem je vrsta dobila rodovno ime. Vrstno ime »Tico« pa je posvečeno endemičnemu ljudstvu, ki živi na istem območju Kostarike.

Rodovno ime »Phallichthys« je sestavljeno iz dveh grških besed »phallos«, ki pomeni penis in »ichthys«, kar pomeni riba. To bi lahko prevedli kot »ribji penis«.

Gonopodij v resnici ni pravi spolni organ, ampak je preobražena podrepna plavut, ki omogoča lažji prenos sperme v samico. Interval med eno in drugo brejostjo traja 24 do 48 dni, oploditve med brejostjo niso možne. Med parjenjem lahko samico oplodi več samcev, zato so mladice potomke različnih očetov. Samci so do samic zelo nadležni, zato je zelo pomembno, da je v akvariju več samic, enemu samcu damo tri do 4 samice.

Mladice lahko pustimo v akvariju, a le pod pogojem, da niso direktno izpostavljene odraslim ribam. Poskrbimo za gosto zaraščen akvarij z veliko plavajočimi rastlinami.

V naravi jih najdemo v počasi tekočih vodah, ki niso globje od 30 cm, ustrezajo jim temperature od 23 do 30°C, pH vrednost naj bo od 7 do 7.5, trdota maksimalno 10 dGH. So endemi, kar pomeni, da živijo le na enem območju, najdemo jih v zgornjem delu reke San Juan, ki se nahaja v Kostariki. Na istem območju živi tudi endemično pleme, ki se imenujejo Tico, po njih je riba tudi dobila ime.

Zadržujejo se v majhnih jatah blizu gostega rastlinja na obali. Zaradi specifične narave obnašanja ter okolja v katerem živijo so primerni za majhne akvarije od 20 litrov do maksimalno 60 litrov. V prevelikih akvarijih pogosto shirajo, saj ne najdejo hrane, zato se bolje počutijo v manjših posodah. V naravi se hranijo z enoceličnimi algami, prerastom, planktonom in majhnimi ličinkami vodnih žuželk. V akvariju se hitro navadijo na vse vrste hran, pogoj je le, da so delčki dovolj majhni, da jih spravijo v usta. Obožujejo mikro črve, ki so hkrati osnovna hrana mladicam.

IUCN Rdeča Lista ne vodi statistike za to vrsto, toda glede na to, da je žival endem na zelo ogroženem območju, obstaja velika verjetnost, da divja populacija upada ali pa je že ogrožena.

Phallichthys tico je primerna za začetnike, če se ti držijo osnovnih pravil pri postavitvi ter vzdrževanju akvarija, ki veljajo za to vrsto.

Ribo gojimo v majhnem, vrstnem, gosto zaraščenem akvariju z veliko plavajočih rastlin. Vrstni akvarij pomeni to, da je v akvariju le ena vrsta rib.

Za dekoracijo uporabimo majhne veje hrasta, jelše ali bukve.

Filtracija mora biti biološko stabilna s šibkim tokom.

Hrana mora biti dovolj majhna, da jo ribe lahko pojedo.

Menjave vode morajo biti redne, vsaj enkrat na teden, pri tem ne pozabimo dobro presesati pesek.

Polži in kozice so dobra družba, ki bo poskrbela za hrano, ki pade na tla. Ta vrsta zna bit zelo problematična glede hrane, saj ne pobira iz dna, pogosta napaka je, da se te ribe premalo hranijo in posledično poginejo zaradi zahiranosti, bolje jih je hraniti malo več ter poskrbeti za redno vzdrževanje akvarija.

Moje izkušnje z vrsto so zelo pozitivne, gre za zanimivo in živahno ribico, ki hitro spozna svojega hranitelja, do tujcev in ostalih je previdna, zato se običajno skrije. Prva generacija, ki sem jo dobila je poginila zaradi zahiranosti, premočnega vodnega toka in prevelikega akvarija. Akvaristi prepogosto slišimo nasvete ostalih akvaristov, da je za ribe bolje, če imajo več prostora, na žalost to ne velja za vse vrste. Pri Phallichthys tico je preveč prostora enako usodno, kot je pomanjkanje prostora pri oskarju. Prav zato je za akvariste pomembno, da se o organizmih, ki jih gojijo dobro pozanimajo in jim ponudijo najboljše pogoje za preživetje.