Betta macrostoma - Lepotica iz Bornea.

Borneo je otok, ki leži v sredini Malajskega otočja v jugovzhodni Aziji, razdeljen je na tri države Indonezijo, Malezijo in Brunej.

Riba je razširjena predvsem na območju Bruneja in na severni meji Malezije. Vrsto je prvič opisal Regan, leta 1910. Zaradi nedostopnih terenov, pomanjkanja informacij ter močnega uničevanja habitatov, je riba veljala za izumrlo vsaj 50 let. Prvega avgusta 1996 je bila uvrščena na IUCN rdečo listo kot VU - ranljiva vrsta.

Določitev kategorije je bila zelo težka, saj tisto leto niso ujeli nobenega predstavnika. Razmišljali so, da bi jo uvrstili v kategorijo CR (kritično ogrožena vrsta) ali EW (v naravi izumrla vrsta). Toda pričevanja domačinov so takratne raziskovalce prepričala, da je riba v naravi še vedno prisotna v velikem številu, zato so se odločili za kategorijo ranljiva vrsta (VU). Ponovno odkritje so zabeležili leta 1981. Takrat so nekaj predstavnikov pripeljali tudi v Evropo in jih namnožili v ujetništvu. Ribe iz tega leta zato vejajo za starševsko linijo vseh v ujetništvu gojenih B. macrostoma.

Trenutno stanje divje populacije je neznano, zaradi intenzivnega uničevanja habitata se predvideva, da je danes v naravi kritično ogrožena, po nekaterih virih pa celo izumrla. V Bruneju je izlov ter izvoz te vrste strogo prepovedan, na splošno pa velja, da so divje ribe v trgovinah zelo redko zastopane. V primeru, da jih zasedimo, vedno izhajajo iz Malezije, saj v tej državi njihov izlov ni prepovedan. 

Zelo pomembno je, da poznamo poreklo teh živali, saj so opisane tri populacije, ki jih med sabo ne smemo križati zaradi ohranjanja genetske pestrosti v akvariju. V hobiju se pojavlja predvsem populacija iz Bruneja, ki je najštevilčnejša ter cenovno bolj dostopna. Gre za linijo, ki je gojena v ujetništvu vse od leta 1982. Posebej cenjeni pa sta populaciji iz Malezije in Marundija. Te ribe dosegajo zelo visoke cene, vedno se prodajajo v parih. Povprečna cena v ujetništvu gojenega para je med 80 do 300€. Divji ali F1 pari pa dosegajo cene vse do 1000€.

Danes B. macrostoma velja za ribo, ki jo mora imeti vsak resen gojitelj divjih bet. Gojimo jih v akvarijih z zelo mehko in kislo vodo, pH vrednost naj bo med 4.4 in 5.7. Uporaba šote ni priporočljiva, zato raje posegamo po kokosovih vlaknih in lomljencu, drevesnih listih, hrastovemu lubju ter podobnih rastlinskih materialih. Zelo dobro se obnese hrastovo listje, ki ga v jeseni naberemo sami. Listje je v tem akvariju nujno potrebno saj razgradnja ustvarja taninsko kislino, istočasno pa se na njem ustvarja bakterijski film, ki mladicam služi za hrano.

Za par ustreza akvarij z dolžino 80 cm. Odrasla velikost je med 10 do največ 13 cm. Po dnu damo svetel pesek, ki ga zakrijemo z debelo plastjo listja in kokosovega lomljenca. Plavajoče rastline so nujno potrebne. V temni, s tanini obarvani kisli vodi uspeva zelo malo rastlin, v naravi s to vrsto pogosto opazimo različne vrste iz rodu Cryptocoryne sp.

Gojimo jih v vrstnem akvariju, saj so tudi v naravi običajno same. Po nekaterih podatkih so jih opazili v sobivanju s Rasbora tubbi. Je pa zelo zanimivo poročilo iz terena, kjer omenjajo sobivanje s kozicami Machrobrachium sp. Dodatnega ogrevanja vode ne potrebujejo, saj jim ustrezajo temperature med 20 in 25°C. Fiter naj bo velik, z veliko biološkega filtrirnega materiala, pretok pa šibek do srednje močen.

Za vrsto je značilen zelo izrazit spolni dimorfizem, samec je rdeč z črno glavo, plavuti so obrobljene s tanko linijo modre barve, glavni vzorci pa so kombinacije rdečih ter črnih črt. Na hrbtni plavuti ima samec »oko«. Na podlagi oblik in barv očesa razlikujemo popuacije. Samica je kožno rjava, rdeča ali temnorjava. Nekatere imajo črno glavo. V obdobju drsti samica po telesu dobi dve vzporedni temni črti. Tako samcu sporoči, ali je godna za drst.

Paritveni obred je povezan z odpiranjem gobca ter šopirjenjem. Samica običajno priplava do samca s široko odprtim gobcem, ta pa se z odprtimi plavutmi postavi proti njej. To lahko opazujemo več dni. Drst poteka tako, da samec objame samico, objem jo stimulira, da odvrže ikre, ki jih nato samec nežno polovi na podrepno plavut. Ikre ki padejo na tla, bo pobrala samica.

Betta macrostoma spada med patrialne ustonoše, kar pomeni, da za zarod skrbi samec. Zelo pomembno je, da ima v času inkubacije mir, če je slabo hranjen ali preveč vznemirjen, bo ikre pojedel preden se bodo izlegle. Obdobje valjenja traja med 14 do 35 dni, v tem času zavrača hrano. Veliko rejcev priporoča, da se v obdobju valjenja samica odstrani, samca pa se po valjenju dobro nahrani.

Mlade ribice hranimo z mikročrvi, kotačniki, samooki, majhnimi vodnimi bolhami… v primeru da uporabljamo naupije artemije pa je potrebna posebna pazljivost.

Odrasle bete imajo organ, ki ga imenujmo labirint. Z njegovo pomočjo lahko dihajo atmosferski zrak. Da se ta organ pravilno razvije, moramo mladicam omogočiti dostop do toplega in vlažnega zraka, kar najlažje naredimo tako, da akvarij prekrijemo s prozorno folijo za živila. Uporaba steklenega pokrova pri tej vrsti ni priporočljiva, saj zelo dobro skačejo in se lahko med skokom resno poškodujejo. V naravi ribe naseljujejo mrtvice in manjše luže, ki so ostale za nalivi. V primeru da voda začne preveč izhlapevati, bodo ribe poskakale iz nje in si poiskale nov vir vode. Ker so dobri skakalci, lahko v enem skoku preskočijo kar en meter, na kopnem pa lahko zdržijo tudi do nekaj ur, če je zrak dovolj vlažen, da ne posuši škrg in tla dovolj mokra, da ne posušijo kože. Gre za lastnost, ki je pri betah izredno redka, pogosto pa jo opazimo pri kilijih. Prav zaradi želje po seljenju in skakanju morajo biti akvariji dobro pokriti tudi takrat, ko nimamo mladic.

Glede prehrane zna biti kar problematična, potrebuje raznoliko ter pestro prehrano. Slovijo po izredni izbirčnosti, zato je recept za uspeh nemogoče zapisati. Poskusimo lahko z deževniki, manjšimi žuželkami, ličinkami komarjev, vodnimi bolhami, enhitrejami… zelo pomembno je, da pri tej vrsti ne vztrajamo z hrano, ki je ne mara, saj se lahko izstrada do smrti. V zelo redkih primerih se navadi na industrijsko hrano, več sreče bomo imeli, če jih bomo poskusili navaditi na zamrznjeno ali liofolizirano hrano. Moje izkušnje z divjimi betami so zelo pozitivne, kljub temu, da so precej zahtevne glede prehranjevanja in priprave vode, vso ljubezen in trud vrnejo z lepoto in navezanostjo na človeka. Želim si, da bi bile v hobiju bolj razširjene, to bi pomagalo tudi pri njihovem ohranjanju v naravi.