Akvaristi pod to besedo poznamo majhne bele črvičke s katerimi lahko hranimo ribje mladice. Spadajo v družino Panagrolaimidae. Med akvaristi pa so razširjene tri vrste.

Mikročrvi (Panagrellus redivivus)

sadni ali bananini črvi (Panagrellus nepenthicola)

walterjevi črvi (Panagrellus silusioides)

Razike med kulturami s prostim očesom niso vidne, so pa pomembne predvsem tistim, ki se ukvarjajo s kiliji. Spadajo med izredno majhne nematode, saj so razlike v velikosti vidne le pod mikroskopom. Walterjevi črvi veljajo za tiste, ki rastejo najpočasneje in naj bi bili največji. Sadni črvi pa rastejo najhitreje in so najmanjši. Najbolj razširjeni pa so miro črvi.

Ker so majhni in v vodi izredno živahni, predstavljajo idealni vir hrane za ribje mladice ter majhne ribice. Obožujejo jih komarjevke (Rasbora brigittae) ter druge manjše ribe. Pod vodo lahko preživijo več ur, zato jih najdejo tudi bolj plahe živali. Po hranilni vrednosti so enaki naupijem solinskih rakcev (Artemia salina), njihovo gojenje pa je dosti lažje. Težavo predstavlja edino njihova velikost, saj so malo manjši od sveže izvaljene artemije.

Ob pravilnem vzdrževanju lahko kulturo ohranjamo več let. Če se zgodi, da mladic trenutno nimamo, lahko črve preprosto prestavimo v zemljo ali vermikulit to bo upočasnilo njihov krog razvoja . 

Za uspešno gojenje mikročrvov potrebujemo:

• Ovsene kosmiče

• Suhi kvas

• Vodo

• Posodico

• Gazo

• Elastiko

• Startno kulturo

Gojilni medij je sestavljen iz namočenih ovsenih kosmičev ali krušnih drobtin. Idealna zmes ima strukturo jogurta ali pudinga. K tej zmesi primešamo startno kulturo po vrhu pa nasujemo tanko plast suhega kvasa. Posodice s kulturami zapremo z gazo, najlonko ali drugim materialom, ki prepušča zrak.

ZELO POMEMBNO JE, DA JE KULTURA ZAŠČITENA PRED MUŠICAMI!

Črve gojimo na sobni temperaturi. Običajno v plastičnih posodicah ali steklenih kozarcih za vlaganje. Razmnožujejo se zelo hitro, samica skoti od deset do štirideset mladičev na dan. Ko je kultura dovolj močna, se črvi povzpnejo po steni. Te s prstom ali čopičem obrišemo iz stene, ter jih prenesemo direktno v akvarij.

Dokler ima kultura zdrav vonj po kvasu ali kislem mleku, je zdrava. Toda v trenutku, ko spremeni vonj, je čas da jo zamenjamo oziroma osvežimo.  To najlažje naredimo tako, da si pripravimo novo maso ovsenih kosmičev in vode ter nekaj novih kozarcev v kterih bomo gojili črve. K novi masi nato primešamo staro kulturo ter maso razporedimo po kozarcih. Ne pozabimo na tanko plast suhega kvasa, ki prepreči, da kultura splesni.

Do te zanimive hrane lahko pridemo na dva načina. Najlažje je da kolega akvarista prosimo za 1 žlico startne kulture, ki jo nato vmešamo v novo maso medija.

Druga možnost pa je, da jih privabimo sami s pomočjo vinskih mušic. To zahteva nekaj spretnosti, potrpljenja in znanja. Mikročrve v naravi najdemo na nogah vinskih mušic, žal pa to niso edini organizmi, ki jih izkoriščajo, kot taxi, zato bomo morali pri nabiranju biti potrpežljivi. Zadeve se lotimo tako, da v tla naredimo plitvo jamico ter v njo zakopljemo posodico v katero smo dali nekaj sadja. Posodico pokrijemo tako, da imajo do nje dostop le mušice, saj bomo v nasprotnem primeru imeli tudi ostale nepovabljene goste. Čez nekaj tednov preverimo naš ulov, mušice so na svojih nogah prinesle kar nekaj črvov ter drugih gostov, vse kar nam preostane je, da jih primerno presortiramo. Pri tem nam bo v veliko pomoč lupa ali mikroskop. Zaradi preventive se svetuje, da se divjo kulturo mikročrvov ne uporablja za hranjenje vsaj tri mesece.

Kulturo lahko obogatimo s kefirjem, tako bomo dobili hrano za mladice s probiotičnim učinkom. Po moji izkušnjah kulture mikročrvov dajejo odlične rezultate pri reji mladic, vesele pa so jih tudi odrasle ribe.