Kalnice so dvokrilci iz družine trepetavk, odrasla žuželka posnema videz čebele, temu pravimo mimikrija. S takšno kamuflažo odbija plenilce. Odrasle živali se hranijo s cvetnim prahom, zato so zelo pomembni opraševalci. Razvojni krog je vezan na vodo, kamor odlaga jajčeca, iz katerih se razvijejo velike ličinke. Običajno izbira vode, ki so močno onesnažene z organskim odpadom, na primer odtoke greznic ali gnojevke. Privabi pa jo tudi vedro z vodo v katerega namočimo drevesno listje. Povezujemo jih z nečistočo, a dejstvo je, da jih lahko najdemo tudi v pitni vodi. Privablja jih namreč plitva, s kisikom ne obogatena voda v kateri je vsaj nekaj organskega odpada (listje, tava…)

Ličinka diha s sifonom, ki je lahko tudi do trikrat daljši od njenega telesa in ga lahko razteguje po volji. S takšno anatomijo je prilagojena na okolje brez kisika, in lahko preživi v zelo ekstremnih razmerah.

Vsebujejo zelo veliko beljakovin, kljub temu spadajo med manj primerno živo hrano. POTREBNA JE POSEBNA PREVIDNOST! Uporabljamo jih le v nujnih primerih, vedno kot zadnjo možnost in šele takrat, ko vse ostalo odpove. Preden jih ponudimo, jih je potrebno UBITI, saj lahko brez težav preživijo v prebavilih, kjer bodo povzročale težave in celo smrt. Zaradi raztegljivega sifona brez težav sežejo do ribjega anusa, kjer pridejo do kisika in nato živijo dalje. Velike težave povzroča divjim krapom in žabam, ribiči večkrat poročajo o dobesedno prevrtanih ribah. Ličinke imajo namreč tudi močan ustni aparat, ki brez težav vrsta v trohnel les. Ob zaužitju so nevarne tudi človeku. Ubijemo jih tako, da jih prepolovimo, tako še vedno migajo in spodbudijo nagon po lovu, škode pa ne morejo več povzročiti.

Poleg tega, da predstavljajo nevarnega zajedavca, so znane po tem, da nase vežejo vse težke kovine iz okolja. Zato je zelo pomembna lokacija, kjer jih nabiramo. Če se nam zaredijo v vedru, potem smo lahko prepričani, da so čiste, ostale pa raje pustimo pri miru. Odsvetujem tudi nakup posušenih ali zamrznjenih ličink, saj je izvor in kakovost vode v kateri so jih gojili vprašljiv. V akvarističnih trgovinah se kot hrana zelo redko pojavijo, so pa pogosto na prodaj v ribiških trgovinah, kjer jih prodajajo kot vabo.

Če je le mogoče se njihovi uporabi izognemo, saj imajo več negativnih kot pozitivnih lastnosti. Sama po njih posežem le v primerih, ko imam opravek z močno podhranjeno živaljo, ki nujno potrebuje energijsko bombo, a je tako izbirčna, da jo k apetitu spodbudi le debel in masten »črv«. Vedno uporabim ličinke, ki jih gojim v vedru, s hranjenjem preneham takoj ko je mogoče.