Šelerjev godrnjavček (Trichopsis schalleri (Ladiges, 1962)), godec brez violine.

Za malo katero ribo lahko rečemo, da svoje počutje izraža z glasovi, ki jih lahko slišimo. Čeprav nima gasilk, spada Šelerjev godrnjavček med najglasnejše akvarijske ribe.

Godrnjavčki spadajo med pravo redkost v hobiju. Težko je najti pravi razlog, zakaj ta ribica ni bolj razširjena. Najpogosteje se v trgovinah pojavljata vrsti T. pumila in T. vittata, najredkeje pa se srečamo s T. schalleri, ki je od vseh naštetih tudi največji.

Riba je zanimiva predvsem zaradi specifičnega obnašanja, med katerega prav gotovo sodijo številni zvoki predenja in godrnjanja (od tod tudi ime godrnjavček). Godrnjajo samci in samice, s temi zvoki med sabo komunicirajo ali pa rešujejo teritorialne spore. Samice z zvokom, ki je podoben predenju samcu sporočajo, da so godne za drst. Godrnjanje T. schalleri sodi med najglasnejše. Zvoke proizvajajo preko prsnega organa, ki je edinstven v družini Osphronemidae. Posebne prsne mišice in kite se raztezajo ter krčijo na podoben način kot strune na kitari, vsak zvok in frekvenca ima svoj pomen. Včasih godrnjajo tako glasno, da se jih jasno sliši tudi nekaj korakov od akvarija.

Godrnjanje godrnjavčka

Naseljuje potočke, močvirja in šotišča od Tajske do Vietnama. Po podatkih iz leta 2012, naj bi bila populacija stabilna ter uvrščena na IUCN rdečo listo kot LC. Ribe, ki jih kupimo v trgovinah so običajno divjaki, kljub temu, da je drst izredno enostavna.

Ustreza mu mehka in kisla voda, ki se lahko filtrira tudi preko šotnih filtrov. Za dekoracijo uporabimo kokosov lomljenec, prazne kokosove lupine, suho listje, storžke črne jelše in podoben rastlinski material. Akvarij naj bo gosto zaraščen, za par zadostuje že prostornina 50 L. Ker so zelo teritorialni, se priporoča, da na vsako dodatno ribo dodamo 20 L. Za majhno jato torej potrebujemo vsaj 200 L. Bolje se počutijo v vrstnih akvarijih, če jih kljub temu želimo gojiti v skupinskih ureditvah, potem jih kombiniramo z majhnimi talnimi ribami, kot so pritlikavi prisesniki (Macrotocinclus affinis) in pigmejski oklepni somič (Corydoras pygmaeus).

Paritveni obred, drst in skrb za gnezdo

Par se drsti na drstišču, to je prazen prostor, običajno pod kokosovo lupino ali pred vznožjem korenine. Tam samec in samica izvajata paritveni obred. Samec samico večkrat objame s telesom, tako jo spodbudi, da odloži ikro, ki jo hitro nežno ujame z gobcem. Nato jo odnese do gnezda, ki je običajno skrito pod listom rastlin. Z mešanico sline ter zračnega mehurčka ikre pritrdi pod list in jih oplodi. Gnezdo nato skrbno čuva, vse dokler mladice niso pripravljene da samostojno splavajo. Godrnjavčki ne jedo svojega zaroda, zato lahko mladice brez težav pustimo s starši.

Razvijajoče mladice nujno potrebujejo dostop do toplega in vlažnega zraka, to jim omogoča, da razvijejo organ imenovan labirint. Ustrezne pogoje ustvarimo tako, da vodo ne nalijemo do pokrova, ampak nekaj cm pod njim. Prva hrana za madice naj bodo mikročrvi, kotačniki in samooki. Poskusimo se izogniti naupijem artemije.