Akvaristika je čudovit hobi, ki zahteva precej znanja, dela, financ in časa, za njo naj se odločijo le ljudje, ki so pripravljeni razumeti ter sprejeti potrebe živih bitij.
Na splošno lahko rečemo, da imajo odlično razvit sluh, ki je namenjen zaznavanju sovražnikov in medsebojni komunikaciji. Večina rib sliši frekvence, ki jih človeško uho ne zazna, med sabo komunicirajo s kliki, piski in treski, ki jih proizvajajo s pomočjo različnih organov.
Skrbniki akvarijskih rib se pogosto srečamo s številnimi boleznimi. Nekateri povzročitelji kažejo jasne znake, zato so diagnoze enostavne. Včasih pa se zgodi, da je simptom zelo očiten, toda povzročitelj ostaja skrivnost.
Planarije so ploščati črvi iz reda Tricladida, ki se deli na tri podrede, Maricola, Cavernicola in Continenticola. Taksonomija teh živali je zelo kompleksna, saj samo podred Maricola sestavljajo tri »super družine« in šest družin.
Akvarijski polži so zaželeni v večini akvarijev, saj opravljajo pomembno funkcijo komunalne službe. Običajno niso zahtevni za gojenje, pa tudi glede hrane niso izbirčni. Prav zato večina akvaristov sploh ne pomisli, da bi jih lahko napadla kakšna bolezen. Toda, tudi polži lahko zbolijo.
Šoto akvaristi poznamo kot naravni material za zniževanje pH vode, poleg tega da zniža pH pa tudi lepo obarva vodo ter s tem posnema naravno barvo biotopov ki jih imenujemo črne vode.
Ko se peljemo skozi Slovenijo lahko vidimo kar nekaj zanimivih prizorov, ki jih v tujini ne opazimo. Eden iz med teh so nasadi sadnega drevja sredi pašnikov, njiv in travnikov. Ta drevesa nikoli niso v liniji, ampak dajejo občutek da so tja nametana.
Ali ste vedeli, da 27. oktobra praznujemo dan črnih mačk? Nekateri mislijo, da črna mačka prinaša nesrečo, toda v mojem primeru že ni tako. Prinesla mi je srečo.
Nekaj let nazaj je moj mož objavil: "Vsi tisti, ki ste mi za to leto želeli vse naj naj naj vam sporočam, da se te želje niso uresničile, zato mi za prihodnje leto pošljite kar gotovino."
Kri je življenjska tekočina, ki se pretaka po telesu številnih organizmov. V živalskem svetu je postala tako samoumevna, da si le s težavo predstavljamo živali, ki je nimajo. Pred pojavom te tekočine so živali izmenjavale pline in hranilne snovi s pomočjo difuzije.